Podstran_knjiga-02

Vsak človek je edinstven in na psihoterapijo prihaja s svojimi težavami in predstavami o tem, kaj si želi s terapijo doseči. Zato je vsak proces drugačen od drugih in na svoj način poseben, odvisno od posameznika.

Na splošno lahko pričakujete, da vas bom na psihoterapevtski seansi povabila, da podelite trenutne dogodke iz svojega življenja. Pogovor bo nadalje tekel o vaši osebni in družinski zgodovini, ki je povezana z vašo problematiko. Raziskovali bomo teme iz vašega vsakdanjega življenja, se dotaknili vpogledov iz prejšnje terapevtske seanse.

Psihoterapija je lahko, v skladu z vašimi specifičnimi potrebami, kratkotrajna, torej namenjena reševanju določenega vprašanja, ali pa odprta – dolgoročna, namenjena spopadanju s težjimi, zahtevnejšimi vzorci ali enostavno globljem osebnostnem zorenju in razvoju. V obeh primerih se s klienti dogovorim za redne seanse, običajno v dinamiki enkrat tedensko v istem terminu.

Pomembno je vedeti, da bo terapija uspešna in učinkovita, ko ste procesu posvečeni in v njem aktivno sodelujete. Končni cilj terapije je pomagati klientu, da tisto, kar spoznavate, česar se naučite, začutite in integrirate na seansah, prenesete tudi v svoje življenje. Zato poleg aktivne udeleženosti na seansah, včasih klientom predlagam tudi aktivnosti, ki jih lahko opravljate zunaj terapevtske sobe, da boste lažje sledili svojem procesu in ga dodatno poglobili–to je lahko na primer branje določene knjige, pisanje dnevnikov, zapisovanje nekaterih vedenj ali podobno.

Zaupnost v psihoterapevtskem postopku pomeni, da bodo vaša zgodba, vaša razmišljanja in občutki ostali zasebni in jih ne bom delila z nikomer. Učinkovita terapija zahteva visoko stopnjo zaupanja med klientom in psihoterapevtom – na seansah se dotaknemo in posvečamo tudi zelo občutljivim temam in vsebinam, o katerih sicer ne govorimo zlahka.

Kljub temu boste včasih morda želeli, da kot vaša psihoterapevtka nekomu posredujem podatke o vas, oz. informacije o vašem napredku (npr. vašemu psihiatru; vašemu delodajalcu v zvezi s povračilom stroškov psihoterapije itd.), kar je seveda možno z vašim pisnim dovoljenjem.

Poklicna etika od psihoterapevtov zahteva, da spoštujemo zaupnost podatkov, ki smo jih pridobili tekom psihoterapije, razen v naslednjih primerih:

  • Ko gre za sum zlorabe otrok ali zlorabe odvisnih odraslih ali starejših.
  • Če klient omenja telesno poškodbo, ki bi jo nanesel drugi osebi.
  • Če namerava klient škodovati sebi.

V velikem številu primerov je odgovor – da.

Sama pred pojavom pandemije nisem bila preveč navdušena nad online seansami in jih nisem rada prakticirala. Ko je prišla epidemija, sem se želela odzvati na empatičen in pragmatičen način in nadaljevati z odprtimi procesi ter tako podpreti kliente v zahtevnem obdobju.

Presenečena sem bila nad tem, kako učinkovite so lahko bile spletne seanse pri ustvarjanju občutka pristne medsebojne povezave in kako globoko so lahko doživete pri klientih, ne glede na to, ali gre za individualno psihoterapijo ali delo v skupinskih settingih.